CAMINITO (POTKA, STEZICA)
Tovorni vlak,ki je drdral na jug ob ulici Garibaldi je imel na vogalu trga Lamadrid – pred tolikimileti – en ovinek, da je prišel na sto metrov do Vuelta de Rocha. Tračnice so tukaj potekale ob makadamski cesti porasli z visoko travo in skozi naselje tipičnih predmestnih lesenih bajti s pločevinastimi strehami. Na razpetih žicah med njimi je viselo perilo, na drevesih med njimi, pa je na nizkih vejah v nežnih barvah cvetelo skromno cvetje, in tam so fantje iz soseske iskali bližnjice, da bi v tej uri sončnega zahoda v kakšnem tihem kotičku izmenjali poljube in sanje s svojimi simpatijami.
V principu je hotel ta tango opisati te stvari.
Srečanje glasbenika in pesnika
Četrt Boca je sedaj imela štirideset let skupne poti s svojim glasbenikom, ki je bil pravzaprav njen slikar.
Juan de Dios Filiberto je naredil svoje prve glasbene korake pri profesorjih na glasbenem konzervatoriju, kar je bilo seveda primerno nadaljevanje družinske tradicije, saj sta njegov oče in stric imela plesno hišo (»casa de baile« v ulici Pinzon y Necochea….Na drugi strani pa je Benito Quinquela Martin imel še nekaj nepremičnin na obali reke tako, da je bila družina kar premožna. A naš Juan je bil čuden in svojeglav tič in imel je burno življenje…..
(op. prev: podrobneje o njem tudi v zgodbi o tangu El Panuelito)
Filiberto, ko je komponiral svojo glasbo, jo je vedno gradil na nižjih tonih, saj so mu bili bolj všeč basovski registri bandoneona, predvsem zaradi njihovega liričnega naboja. V tem smislu napiše že leta 1919 svoj veliki »Quejas de Bandoneon« (Bandoneonova tožba) in od takrat naprej se je od njega pričakovala samo dobra glasba.
V boemskih nočeh svojega umetniškega izražanja, igranja in potepanja Juan de Dios nekega dne spozna pesnika Gabina Corio Penalozo.
Le-ta je prišel iz notranjosti v metropolo, da bi razvil svoj literarni talent in, da bi izmenjeval svoje idelaistične, anarhistične ideje z istomislečimi. Filiberto in Coria Penalozo – glasba in besedilo – sta skupaj odkrivala ulice La Boce in bregove reke Riachuelo, izmenjevala duhovne teme in združevala note in črke v neponovljivo skladnost, neponovljivo povezavo njunih čustvenih svetov in skupnih strasti.
Ta čas mladostnega prijateljstva in iskanj lepo ponazarjajo verzi njune pesmi…..
Čas iskanja in uživanja v preprostih rečeh, skozi preprosto melodijo in verze. In ravno takšna, je bila najdena nekega dne, ko sta se potepala po uličicah blizu Vuelta de Rocha, v domači hiši Filiberta. Svoje besede položita v usta nekega zaljubljenega para….
Potke, po katerih sem se vsak večer
srečen potepal, pojoč o ljubezni….
Dogajalo se je leto 1923. Motiv te pesmi je zaljubljeni par, kjer pa počasi žar ljubezni začenja ugašati. Otožno melanhonlijo poudarjata tako glasba kot tekst tega tanga, ki ob nastajanju še ni imel imena….
In ko sem odšel
se nisem več vrnil,
sledil sem korakom,
potke, zbogom….
Ravno tam v teh ulicah, na ovinku, kjer je mimo peljala železnica in kjer so se rojevale iluzije med cvetjem in travami, da je moč ubežati mizeriji te revne četrti in, da je za to treba žrtvovati tudi ljubezen.
»La cancion portena« (predmestna popevka)
Tri leta kasneje sta Filiberto in Penaloza tudi uradno poimenovala svoj tango. Dobil je ime »Caminito«. Nista ga pa še objavila.
Za vsak letni redni Karneval so organizirali kontest za izbiro glasbe, ki bo vključena v glavni nastop.
»Kaj? To«, Ne, eh! Tango? O tangu je pač veljal stereotip, da gre za nižjerazredno glasbo, z asocialno tematiko, namenjen zelo specifični publiki, čeprav je večina članov žirije, tako zasebno, tisočkrat raje poslušala orkestre »tipicas«, ki so igrale tango, kot pa orkestre »sinfonicas«…..
Zato sta raje Filiberto in Coria prijavila svojo skladbo kot »predmestno popevko« - »cancion portena«. (Tako, kot so tango El Choclo na začetku predstavili kot »kreolski ples« (danza criolla).
In tako je naša »predmestna popevka« bila uvrščena na program tekmovanja. In dobila nagrado. A povzročila nerazumljiv odmev.
Publika je izžvižgala Caminito!
»Kako grdo!«, »Kdo je napisal to preproščino«! Pa takšno žalostno besedilo! Pa monoton ritem! Cela gruča protestnikov se je drla proti takšnemu neprimernemu temovalcu. Kaj je to, dati mesto nekemu kompozitorju »milongueru« pred skladatelji, ki delajo »elitno« glasbo….?
Dosti časa je moralo preteči, da so se polegli protesti in žvižgi in še danes ne razumemo zakaj je bil ta tango bil sprejet tako odklonilno…..Posebej, če imamo pred očmi njegovo zmagoslavno pot, nekaj kasneje, ko je stopil na pot neprestane popularnosti in svetovne afirmacije in, ki je nepogrešljiv dragulj v zakladnici tango glasbe.
Uličica
Potka, ki čas te je izbrisal,
in, ki si naju nekega dne videla iti skupa,j
prišel sem še zadnjikrat,
da povem ti o svoji bolečini….
Tovorni vlak več ne vozi po tej poti, skozi Vuelta de Rocha. In prebivalci La Boce so dobili svojo himno, svojo avtentično pesem. Caminito.
Kot nasprotje pesmi, ki je žalostna je uličica, ki jo imam tukaj v mislih, čista in odprta, na svojem ovinku ob ulici Garibaldi in Lamadrid, je živa v vsej svoji paleti barv, s svojimi reliefi, majolikami, s svojimi pocestnimi gledališči in zvoki jeseni…s svojimi lesenimi bajtami in pločevinastimi strehami, s perilom na vrveh….ta kraj , kjer nikomur ni nič manjkalo, saj so imeli svoje duše, čiste kot skromne rožice nežnih barv na nizkem drevju v idiličnih časih cvetenja trav.