BUEN AMIGO (Dober prijatelj)
Na koncu drugega desetletja - zdaj že glasbeno izobražen in dozorel - je Julio De Caro s svojimi glasbenimi prijatelji prvič vstopil v stari »Palais de Glace« v četrti »Recoleta« – kjer je na »kultnih« milongah tam takrat kraljeval kvartet Roberta Firpa in kjer je obiskovalce in Julia navduševal s svojim čudovitim in virtuoznim igranjem violinist te zasedbe, Tito Roccatagliata. Kako čudovite so bile te noči.
Julio je bil sin dona Josea De Cara, izjemnega profesorja glasbe iz Milana, ki je v prenaseljenem »barriu San Telmo (v ulici Defensa 1020) ustanovil svojo glasbeno šolo in prenašal svoje znanje na nadebudne generacije svojih učencev. Kot nadaljevanje glasbene družinske tradicije je v rokah svojega očeta tudi Julio moral prehoditil dolgo pot od glasbenega »golobčka« do »orla« na svojem instrumentu. Skupaj s svojima bratoma Emiliom in Franciscom so pridobili akademsko izobrazbo v klasični glasbi….a srce vseh je bilo v plesnih ritmih tanga.
Violinist, glasnik novih časov
In tako si je nekega dne drznil nadeti oster izraz na svoj še skoraj golobradi obraz, si popravil svoje prevelike hlače in vstopil prav v »Palais De Glace«. S svojimi prijatelji se je raztresel po lokalu kot vihar in izrazil željo, da bi pokazal svoje mojstrske sposobnosti in to prav na inštrumentu – violini - in kjer je bil glavni »frajer« prav elegantni in priljubljeni Roccotagliata.
Del publike je protestiral in negodoval, da bi naj oder prepustili »zelencu«. Toda Roberto Firpo je povabil Julia, da se povzpne na oder (in je znova dokazal kot že tolikokrat, koliko velikodušen človek je bil, pa tudi kako odličen nos za prave stvari je imel). Tito Roccatagliata mu je dal svojo violino.
»Te pa naj zašpila solo, če je že taki frajer!« je vzklikala publika.
In zaigral je solo. Tango, ki ga je Firpo ravno pred kratkim začel igrati pred publiko…. in, ki je imel nato tako slavno prihodnost…. »La cumparsita« (prav »Roberto Firpo y su orquesta tipica« so bili prvi, ki so leta 1916 posneli prvo ploščo s to znamenito pesmijo in tudi on je najbolj zaslužen, da je postala znana ….)
Julio je igral je tehnično brezhibno, z izjemnim občutkom, kot stari mojster tango glasbe.
Že prvo noč so njegova ušesa bila deležna slišati glas ovacij. Velikodušni Firpo se mu je takoj določil pomagati, javil je Eduardu Arolasu za tega fanta, ki mu je takoj ponudil mesto v svojem ansamblu, ki je igral v kabaretu »Tabarin« v ulici »Suipacha«.
Način kako je igral violino je že napovedoval tudi obetajočo skladateljsko kariero, saj je njegovo igranje že vsebovalo tisti transcedentalni zvok po katerem bo kasneje postal znan, kot prvi prenovitelj tango glasbe in glasnik novih časov.
Kot navdahnjen glasbenik se je tudi mojstrsko vklopil v harmonične čarovnije, ki jih je iz svojega meha izvabljal »Tiger« Arolas in v katerih je tudi našel prostor za svoje violinske in harmonične inovacije.
De Caro je celotni orkester videl kot dinamičen organizem, kjer lahko vsakdo s svojim instrumentom znotraj čvrste strukture tango skladbe ustvarja svoje majhne mojstrovine. Ni slučajno, da je razvoj v tango glasbi z njegovo filozofijo v naslednjih letih pripeljal na sceno »kvartet mojstrov«, kjer je igral skupaj z Enriquejem Delfinom na klavirju, Osvaldom Fresedom na bandoneonu in Manliom Francio na drugi violini….ni slučajno, da ga je takoj v svoji zasedbi hotel imeti mojster Juan Carlos Cobian…..ni slučajno, da je postajal vse bolj popularen in cenjen….in ni slučajno, da je doživel svoj umetniški vrh v svoji lastni zasedbi…s svojim bratom Franciscom na klavirju, Pedrom Maffio in Luisom Petruccellijem…(katerega je zamenjal Pedro Laurenz) na bandoneonih in črncem Thompsonom na kontrabasu.
Zasedba od katere še danes zastaja dih……
Tango zahvale
Za Julia De Cara je začela svetiti zvezda, ki ga nikoli ni zapustila. Violina ki je imela iz resonančnega trupa nadgrajeno trobljo za bolj glasen zvok (inovacija starega violinista Pepina Bonana, ki jo je Julio uporabil pri sebi) je postala obvezna v vseh »in« lokalih tedanjega Buenos Airesa.
V tem času je De Caro napisal en tango, ki se je razlikoval od mnogih, ki jih je napisal v tistem času. Njegov naslov odgovarja eni osebni in velikodušni gesti: Julio de Caro je šel prosit najboljšega kirurga v mestu g. Ricarda Finochietta,, da bi operiral ženo enega njegovega prijatelja, ki pa je bil reven in ni mogel plačati….Operacija je uspela in De Caro ga je vprašal:
»Vseeno doktor, kako naj se vam oddolžimo za vašo velikodušno gesto….?«
»Z enim tangom« je dejal skromno Finochietto
Tako se je rodil »Buen amigo«. In ne bi se mogel imenovati drugače.
Na svoj prvi obisk v Buenos Aires je pozimi 1925 leta prišel Edward Windsdorski, takrat še »Prince of Wales«. Brezpogojno je hotel slišati orkester Julia De Cara, ki je nato ves čas prinčevega obiska igral po vseh plesih in sprejemih, ki so se vršili v čast njegovega obiska. Jasno, da mu je tango »Buen amigo« posebej prirastel k srcu. Posredoval je, da je plošča in notni zapis s tem tangom izšel tudi v Angliji in se nato osebno zavzemal za popularizacijo tango glasbe in, da bi orkester Julia De Cara prišel igrat v Evropo. Zaradi spleta okoliščin se je gostovanje zgodilo šele leta 1931…. Tudi to je bila epizoda, ki nam je pokazala priljubljenost tega čudovitega tanga in okoliščine njenega nastanka nas še danes navdajajo z dobrimi mislimi.
Prenova imenovana »desetletje«
Vrh njegove kariere je pa prav gotovo njegova prenova pri izvedbi tango glasbe. Tedanje »orquestas tipicas«, ki so igrale - od kafičev v najrevnejših soseskah pa do tistih, ki so spremljale neme filme v tedanjih kinematografih kot so Select Lavalle ali Real Cine so igrale več ali manj uniformirano.
Oster, marševski ritem, šablonske vloge instrumentov po vnaprej znanih vzorcih. Vse pa seveda po posluhu in na pamet! V glavnem pa vse podobno med seboj. Predvsem igranje z Arolasom mu je odprlo oči, da je treba prepustiti ritmu dinamiko in vsakemu instrumentu njegovo interpretacijo melodije. Prav on je vpeljal red, »aranžman« in »orkestracijo«, polifonijo in kontrapunkt.
Ni bil malo tistih, ki so na predstavnike, privržence »dekaristov« gledali kot na drzen toda minljiv umetniški eksperiment. Ni bilo malo tistih, ki so sumljivo in z zgražanjem gledali na »papirovje«, ki so ga Julijo, njegov brat Francisco, Maffia in Laurenz imeli v svojih držalih za note in so zaupali notnemu črtovju bolj kot igranju iz glave.
Glasbenik na koncu dvajsetih let, ki je ubral njihovo smer je ubral smer v prihodnost.
De Caro je odpiral strani herojskega tanga….časom v tangu , ki jim zdaj pravimo »viejos« »stari« časi – ampak z nežnostjo, tako kot rečemo stari, svojim staršem….in ki so prepoznavni od svojega prvega zvoka. In postavil je temelj na katerem so se nato nadgradila vsa naslednja desetletja tanga, in tudi tukaj ostaja De Caro zmagovalec, dokončen in dragocen.