Kakšnih dvajset let je potrebovala zasedba Carlosa Di Sarlija, od prvih začetnih nastopov, da je postala popularna v širši javnosti, sedaj na koncu leta 1938. Ni bilo odvisno od sreče, da bi ta pomemben pianist in vodja svojega ansambla bil opažen pri pomembnejših diskografskih hišah. Njegov uspeh gre pripisati neprestanemu igranju in piljenju svoje obrti v nočnem življenju Buenos Airesa.
»Pa kje ste bili ves ta čas?«
Kaj ste »malo zalutali« in ste po temnih beznicah postajali všeč tango publiki?«
Kje so bili razložimo danes.
»Čao, Di Sarli….«
Ta glasbenik se ni podvrgel nobenemu novemu okusu, niti ga ni zagrabil noben tedaj akualen glasbeni tok. Vedno je igral s sebi sorodnimi dušami. Izogibal se je igranja, ki se mu ni zdelo primerno ali ni ustrezalo njegovim občutkom.
Takšen je bil že v času ko je bil pianist v orkestru prijatelja Osvalda Freseda, kateremu tudi posveti skladbo »Fresedo« in v kateri je že zapisan Di Sarlijev osnovni glasbeni kod. Pisec teksta tej pesmi da podnaslov »Milonguero Viejo« in pod tem naslovom je znana še danes.
Magično preigravanje bandoneonov, harmonične variante, vibrirajoče klavirske pasaže….
Toda pred enim desetletjem se njegov orkester ni po ničemer razlikoval od drugih ansamblov, ki so igrali plesalcem v plesnih dvoranah in salonih.
Tudi še pred petimi leti je igral tako, da je so že pri drugorazrednih diskografskih hišah samo obračali z očmi in dejali: » Kako prosim?? To……? – Naslednji prosim!«
Če povzamemo besede enega od izdajateljev:
»Takšnega Di Sarlija, kot ga poznamo danes, v 30 letih ni bilo nikjer….prav ničesar ni imel, kar bi ga razlikovalo od Orkestra Y in jasno, da se njegove plošče niso prodajale!
Toda kaj se je zgodilo!
Dirigenti bi skočili do nebes, če bi imeli takšnega pianista, s svojim novim stilom pa se je ta pianist »s črnimi špegli« definitivno lahko povzpel po strmih stopnicah do snemalnih studiov v ulici Suipacha.
In vsa ta druščina, v dnevih njegove največje slave, je nato s cmokom v grlu, ko ga je zagledala, lahko izustila le kakšen: »Čao, Di Sarli….«
»Antiklavirski« klavir
Sredi tridesetih let se je tango znašel v veliki krizi. Nova generacija plesalcev se je naveličala starega ritma in so iskali nekaj novega.
Resignirani Di Sarli je kot kakšen sestradanec preigraval svoje klaviature v iskanju nečesa novega, a avtentičnega……nekaj za kar bi bilo »vredno koga fentat«.
In nepričakovano! Ena od orkesta tipica je imela ravno vajo in fantje so se poigravali z melodijo in ritmom v smislu eha, odmeva. Pianist se je poigraval z »antiklavirskimi« vložki in igral ogromno sinkop na mestih, kjer to ni bilo običajno ali pa uporabljal pavze na mestih, kjer naj bi bilo mnogo not. Pianist te zasedbe je dejal, da je igral z »čarovniškimi rokami« (Manos Brujas).
Seveda Di sarli ni imel namena kopirati tega igranja. Si pa ga je dobro zapomnil in ga v svoji glavi predelal v njegov samosvoj legendarni stil in zvok.
Di Sarli ni nikoli prenehal govoriti o tangu. Nikoli ni kritiziral igranja drugih. Včasih je znal ure in ure obračati gumbe na radiu in iskati postaje, ki so vrtele tango glasbo.
Na koncu je ravno radio bil tisti, ki je novim generacijam plesalcev predstavil novo glasbo. Ne zaman!
Na vsaki vaji je bil boljši, na vsakem posnetku je bilo več njegovega, sedaj tako prepoznavnega stila: » Zmeraj sem hotel igrati lepo«…vedno z več zanosa in stila, da bi ljudje dejali : » Uf, kako dobro zveni!«
Folk je plesal na njegovo glasbo umirjeno, lahkotno brez ostrih sinkop in odvečnih medkorakov. Tango na njegovo glasbo je ultimativna izpoved ljubezni. Glasba, ki se posluša, pije in vdihava.
Di Sarliju so so tako odprla vsa glavna vrata v založniške hiše v ulici Bartolome Mitre, kjer so bile doma največje založbe tistega časa za razliko od manjših založbic v ulici Suipacha, tisti ulici strmih stopnic, kamor je Di Sarli svoj čas tako neuspešno hodil …
Tanguero in klasik
V dnevih svojega največjega zmagoslavja se je Di Sarli spominjal dalnjih dni in v tem duhu je napisal svoj tango »Bahia Blanca«. Je kot vrh njegove ustvarjalne poti in v njem se je spomnil svojega rojstnega kraja.
Luč sveta ju uzrl 7. 1. 1903 v okoliščinah tako značilnih za tedanjo generacijo novih Južnoameričanov: starši so bili Italijani, štirje bratranci prav tako, trije pa Urugvajci.
Župnik lokalne skupnosti je izpolnil željo dona Miguela Di Sarlia in done Serafine Russomanno ter je krstil novorojenca z imenom Cayetano.
Toda kasneje, temu fantiču ime sploh ni bilo všeč in kot zanimivost naj navedemo, da se je kasneje v evidenco v glavnem mestu dal vpisati kot Carlos…
Svoje prve klavirske lekcije je dobil od svojega brata Dominga, kasneje pa je profesor Enrique Guzman skušal iz fantiča narediti klasičnega pianista. (Uspelo mu je. Mnogo kasneje je sam Di Sarli priznal, da je svoje tange komponiral z mislimi na Chopina in Beethovna.)
Tukaj se je torej rodil njegov tango Bahia Blanca v katerega je prelil dneve svojega odraščanja, adolescence na obalah Atlantika, dneve prvih mladostnih žlehtnob, prvih pobegov v lokalne kafiče, svoj prvi nastop v kinematografu La Pampa, prve najstniške sanje o dalnjih lučeh Buenos Airesa…..
Spoznal je luči Buenos Airesa….spoznal je tudi njegovo temo. Okusil je med in mleko a tudi kri in solze v tem »mlinu uspeha«.
» Ja, sem ukusil kar nekaj grenkobe….«
V svoji hiši, obkrožen z najdražjimi, so se nekega dne končala njegova iskanja, odrešen večnega boja v njegovi duši, ki je iskala popolno lepoto je zaprl oči 12. 1. 1960.
Življenje je polno nasprotij.
Di Sarli se je fanatično boril za to v kar je bil prepričan, mrzil je zlobne in hudobne ljudi in do njih je bil nepopustljiv. Bil je v večnem boju. Bil je izjemen človek. »El Senor del Tango«. Gospod Tanga.
Zato je njegova smrt bila tako boleča in žalostna.
Ko tako poslušamo plošče njegovega orkestra….Y que lejos estan, El rigor, La lucha, La mala suerte, El desconsuelo…..Njegova glasba – daje harmoničnost vsakemu paru in nas odrešuje monotonije – njegova glasba je pomirjevalo za nervozne.