Juan Maglio »Pacho« je bil sloviti izvajalec v najzgodnejšem obdobju razvoja tango glasbe, glasbenik, ki je med prvimi ponesel tango v tako slavne in prestižne klube kot sta bila »Armenonville« in »Royal Pigall« in po njih je celo imenoval svoje skladbe.
Za začetek naj tudi povem, da je fant z vzdevkom »Pacho« bil prvi zaradi katerega se lahko sploh spominjamo tega začetnega obdobja, v katerem so začele kraljevati »orquestas tipicas«, in, če še tukaj omenimo predvsem Roberta Firpa in Francisca Canara, so ti trije ljudje, vsak na svojem področju sploh dosegli, da je tango glasba postala povsod dobrodošla in jo postavili v domeno umetnosti.
Juan Maglio je bil občutljiv umetnik v vseh ozirih in njegov glasbeni izraz in občutek za lepo v tangu je odprl vrata vsem tudi v najbolj elitna prizorišča in tango umetnike pripeljal pod reflektorje vseh klubov in salonov in gramofonskih založb.
Luksuzen poletni kabare
V ulici »Corrientes« 835 (kjer je danes »Ta-Ba-Ris«) se je nahajal »Royal Pigall« kot predverje, »foyer« gledališča z živahnim programom, sosednji klub »Armenonville« pa so lastniki odprli na začetku dvajsetih let na vogalu avenije »Alvear« (danes Libertador) in »Tagle«, na mestu, kjer mu danes leži nasproti zgradba Avtomobilskega kluba. Točno tukaj danes leži trg »Republica de Chile«. Del tega trga leži na mestu kjer je bilo včasih igrišče nogometnega kluba »River Plate«.
V osnovi je bil klub zasnovan kot salon kabarejsko-restaurantskega tipa, ki so ga lastniki promovirali z bolj nedolžnim »paviljonom za čajanke« po zgledu na pariške salone, tako, kot so se nekoč v preteklosti na tem mestu tudi imenovali » Bois de Boulogne«, ali pa »Rat Mort«, ali »Cri-Cri« v duhu Montmartra, kar je bilo takrat v mestu zelo »šik« pa tudi ta imena so obetala bolj svetovljansko dogajanje v njih, ne pa nekakšne navadne veselice.
Na koncu majhnega vrta po katerem so bile simetrično postavljene mize se je nahajala glavna zgradba, kot majhen dvorec simetričnih linij, z velikimi svetlimi okni, zračniki in dimniki na strehi ter vinsko trto, ki je rastla po zidu.
V centralni dvorani je bilo označeno plesišče, z najboljšim parketom, seveda tudi obkroženo z mizami, ki so čakale plesalce. Vse skupaj je bil osvetljeno z najbolj dragimi kristalnimi lestenci, ki se jih je v tistem času dalo dobiti. Nasprotno temu so pa v zgornjem nadstropju bili majhni separeji, seveda bolj intimno osvetljeni, namenjeni tistim, ki so iskali drugačen objem, kot tisti na plesišču. Sem so se torej vzpenjali moški v objemu z preprostimi a prekrasnimi dekleti in tja so tudi ponavadi romale steklenice najboljšega šampanjca uvoženega iz Francije.
Ta klub je torej bil mesto, kjer se je stanjšala marsikatera denarnica in kjer so se zabavali pripadniki višjih slojev v mestu. Neugoden premor je nastopil le v letih med prvo svetovno vojno, tako, da se je nekega dne v praznih kozarcih navajenih najboljšega šampanjca »Viuda Clicquot« znašla najbolj navadna »brajdešnica« v katero so vsipali malo sode-bikarbone, da se je vse skupaj penilo…
Bandoneonist simpatičnega slovesa
Klub »Armenonville« je bil prava trdnjava tanga. Leta 1913 je klub organiziral tekmovanje in povabil »orquestas tipicas«, da se ga udeležijo, zmagovalca pa bi dali glasovi publike. Juan Maglio se je udeležil tekmovanja s svojim kvartetom, ni imel te sreče, da bi zmagal a vseeno je požel simpatije publike. Imel je dober sloves med ljubitelji tanga, ki so ga poznali pod vzdevkom »Pacho«. Kot majhnega otroka na začetku stoletja, ga je oče namreč klical z italjiansko besedo »pazzo« (divjak, norec), da bi opisal njegov mladostni karakter, in prijatelji v soseki so to spakedrali v »Pacho«.
Kot učenec bandoneonista Dominga Santa Cruza je »Pacho« prekrižaril predmestja Buenos Airesa podolgem in počez….. od kafeja »El Vasco«….. od soseske »Barracas« do soseske »La Paloma«….. od kluba do kluba.
Igral je skupaj s tremi prijatelji: Pepinom Bonanom na violini, Hernanom Macchijem na flauti in z Lucianom Riosom na kitari. Zelo zgodaj so z velikim uspehom začeli snemati plošče v modernem studiu diskografske hiše »Casa Tagini« na vogalu »Avenida de Mayo« in »Avenida Peru«. (Tam, kjer je včasih stal velik šotor »El Coloso«, sedaj tam več nikdo ne živi, se pa tam nahaja neka čudna zgradba, ki kazi to točko na tako vitalnem delu mesta).
Zahvaljujoč gramofonskim ploščam, ter številnim nastopom po celotnem mestu, posebej celonočnih igranjih v aristokratskih klubih je Juan Maglio postal centralna tango osebnost v prvih dvajsetih letih dvajsetega stoletja.
Pravljične roke …….in nemirna inspiracija
Pacha je spremljal sloves izvrstnega izvajalca, predvsem so bili odmevni njegovi nastopi v karnevalskem »Pabellon de las Rosas« in njegov orkester je bil zelo iskan. Omenjeni paviljon vrtnic je bil v neposredni soseščini kluba »Armenonville« in Juan Maglio je vpijal zvoke, luči in duh prestižnih klubov in salonov, ki so se vpeli v ulice četrti Palerma in stare zgradbe v četrti »La Recoleta«.
V »Pabellon de las Rosas« je prebiral tipke na tipkovnici svojega bandoneona, in bil prisoten pri samem rojstvu tango glasbe….in sanjal je o igranju v teh prestižnih a za njegov tango nedosegljivih lokalih….in s tem, ko je Juan Maglio s tem, ko je razvil tango do takšne kvalitete in popularnosti med ljudmi, da so se tangu odprla vrata vedno in povsod, pravzaprav sam sebi nekega dne odprl vrata skozi prekrasen vrt.
Pod obokom napisa »Armenonville«, osvetljenega z diskretno svetlobo je vstopil vanj.