ANCLAO EN PARIS (Nasedel v Parizu)
Miha, Gašpar, Baltazar……? Resnično, kaj imajo ti trije Veliki Magi skupnega s tangom? Resnično ali ne, tiste daljne noči leta 1930 je peščica naših junakov zaman čakala, da pridejo Miha, Gašper ali Baltazar. Našim junakom se to noč nihče ni prikazal. In nihče ni prinesel tolažbo za njihovo domotožje.
Kraljevske noči…. tukaj v Parizu. Sneži brez prestanka. Luči se lesketajo v odblesku sneženega plašča, ki ga sestavlja morje snežink in srečnežem se to zdi kot plašč narejen iz draguljev. Za nesrečneže pa je ta plašč - kot mrtvaški prt čez obraz.. Za tisto peščico tango umetnikov, glasbenikov in plesalcev, katerim veliko mesto ni prhranilo več niti iluzij in, ki so nasedli na bregovih Sene in so poznali le revščino.
Prišli so z bregov Srebrne reke v kabareje »Montmartra« po sledi sanj a našli so le tisto staro resnico, da ni vse zlato, kar se sveti. Vstopili so na tisa mesta, kjer se začenja »Place Blanche«, vstopili so v sinje zarje, stopili so na pot v tiste stare čase, ko je tango zabaval goste v neštetih živopisnih lokalih. A niso našli več prostora, ki bi nudil dom za naše junake s tangom v srcu v tem nekem drugem času, ko je veljalo le to koliko močne komolce imaš v pehanju za uspehom. S tangom v Parizu je uspela le peščica..….pa še to ni gotovo, da so sploh kaj zaslužili. Še takšna velika imena kot Bianco-Bachica ali Manuel Pizzaro so se komaj pebijala skozi življenje….in to je bila tudi kaj mala uteh za večino tistih neznanih in anonimnih, katerih imena so izgubljena v času. Njihovi dnevi so morali biti res črni in obupni.
Enrique Cadicamo*, živopisni pesnik tanga, na srečo nikoli ni odšel v Pariz in tistih nekaj pesov, kar je zaslužil je sproti porabil. V svojih mislih pa se je spomnil teh nesrečnežev v Parizu in se je namenil, da bo ovekovečil njihovo jalovo avanturo….
Ker je bil sam boem, ki je prepotoval ves svet, se mu ni bilo težko vživeti v kožo svojih kolegov, rojakov ki so v tem daljnem mestu ustvarjali ljubljeni tango in širili njegovo kulturo ne da bi sploh kaj zaslužili ali imeli od tega kakršnekoli koristi.
Poznal je tudi govorice in prošnje naslovljene na oblasti, da bi ustanovili na zunanjem ministrstvu urad, ki bi pomagal tistim rojakom, ki so živeli na robu preživetja v tujini a, ki so tako nesebično širili našo kulturo. Zaman. Vprašanje, je še danes aktualno in takšen urad danes tudi obstaja, a kot del reševanja socialne problematike, ne pa kot del problematike kulture, kamor tango tudi spada.
V zavetju hotelčiča
V mislih in domišljiji Cadicama se je začela kuhati melanhonlična zgodba o tej realnosti. A problematiko je postavil širše. Razmišlja da so umetniki prinešeni z vseh vetrov sveta le boemski junaki na »Odru življenja«. Ni razlike med lakoto in smehom; lakota ali smeh tistega možaka, bandoneonista Rodolfa je enak lakoti ali smehu plesalca Marcela. Ali pa tista pevke v neki majhni zasedbi, ki jo brez pravega ritme spremlja neka razglašena »orquesta tipica«….. njena bledica je ista kot bledica tiste Mimi in njeno hrepenenje je isto kot hrepenenje tiste Musete….
Iskreno, z dobrim občutkom za našo – ljudsko dušo – se je lotil te velike tematike v svojem tangu, brez olepšav se je lotil tega kar bi lahko poimenovali tudi »Bolečina« in pravi:
Sledil sem v svojemu življenju klicu boema
sedaj, Buenos Aires, sem nasedel v Parizu
poznam vse obraze nesreče, ovit v stiske
te kličem od tukaj, iz daljne dežele…..
V kruti zimski noči ovit v raztrgano deko in cele stiske; v nekem pozabljenem hotelčku, nadaljuje z melanhonličnim tonom otožnega tango boema:….
Otožne misli mi ovijajo dušo,
v tem snegu, ki pada tako mehko
na moje okno, ki zre na bulevar….
»Noč zmagovalcev« v Parizu. In bodala snežink pikajo v otožnost vdanosti v usodo. In brez iluzij, ko stopaš v življenje s koraki pričakovanja; da, mogoče celo bos….in brez ljubljenje domovine:
In kako smo te zapustili, ti ulica Corrientes,
Suipacha, Esmeralda in tebe, moja draga soseska…!
Romantična zgodovina se ponovi
S pomočjo prijateljev so se nekateri nasedli uspeli vrniti iz Pariza nazaj v Buenos Aires. V verzih, pa tisti, ki so preplavali morja in ki so prišli v »Mesto luči« so vstopili v vsej svoji tragiki v to tango pesem - ti se niso nikoli več vrnili….. Ni jih poznal. Kot, da ne bi vedeli, da je življenje polno padcev in porazov.
Carlos Gardel je šel v Pariz, da bi svoje ime tako uspešno prodal v bleščeče noči »music – halla«. Svoje ime je pred dvemi leti je z zlatimi črkami zapisal v plesno dvorano »Florida«.
Cadicamo je porabil svoje poslednje pese za pismo in poštno znamko, da je poslal svoje besedilo Baribieriju in ta ga je navdušen pokazal Gardelu:
»Poglej te verze, Carlitos! Na te verze bom napisal glasbo!
To se je dogajalo pri eni mizi v kavarni »La Coupole«, kjer so fantje pili aperitiv z Edmundom Guibourgom, eminentnim gledališkim kritikom, ki je bil na svoji novinarski poti po Evropi.
Gardel je pokazal rokopis Guibourgu. Ta je pogledal besedilo, katero ga je takoj navdušilo in mu takoj zbudilo spomin na eno staro komedijo Garcie Vellosa: »El tango en Paris«….
Kdove, neko noč me obišče smrt
in čao, Buenos Aires, ne bom te videl več….
»Zgodovina iz leta 1913 se je ponovila leta 1930« – je dejal Gaibourg….«toda sedaj ima svojo obliko in harmonijo, ki jo ima le tango….«
Barbieri je s svojo melodijo in ritmom krasno zadel verze Cadicamovega besedila. In Gardel ga je izvedel na svoj neverjeten in nepozaben način. Drugo je stvar zgodovine v katero s tem tangom stopijo boemi, naši junaki »Odra življenja«.
Katere je za vedno ovekovečil v svojem tangu pevec, ki ni nikoli nasedel v Parizu.
………………..
Op.:
Enrique Cadicamo (1900-1999) spada, skupaj s Caledoniom Floresom, Enriqueom Santosom Discepolom in Homerom Manzijem med štiri največje tango pesnike. Dotična pesem »Anclao en Pariz« je nastala leta 1931 v Barceloni, res jo je poslal Gardelu in za ta tango je napisal glasbo Gardelov kitarist Guillermo Barbieri.
Za Gardela je napisal dvajset besedil, ki jih je posnel, med njimi tudi zadnji Gardelov posnetek v Argentini, tango »Madame Ivonne«. Kralj melanhonlije v tangu je za seboj pustil takšne tange kot so še: Tres esquinas, Nino bien, Che papusa,oi, Muneca brava, Cruz de palo, Niebla del Riachuelo ter njegov prvi, leta 1925, Pompas de jabon, da naštejemo samo nekatere.
Klasik, čigar tange so izvajali vsi veliki orkestri.