AMURADO (ZAPUŠČEN)
Razdelimo biografijo na dva dela. Za dva bandoneonista…..in en sam bandoneon. Bandoneon čistega zvoka. Dveh Pedrov….ki sta se združila v en sam nepozaben tango.
Začnimo z Maffio…..
…čigav oče je bil hišnik v fari Santa Rita, v času, ko je »Villa del Parque« počasi začela dobivati mestne značilnosti. In prav tukaj je šestletnik nekega dne poslušal enega tipa, ki je preigraval svoj akordeon. Ta mu je tako iz štosa ponudil, da kaj zaigra in na presenečenje vseh je fantič iz instrumenta izvabil kar nekaj melodij. Začeli so ga učiti klavir, toda bolj ga je zanimal bandoneon, in zvok revnih naselij, ki je bil skrit v tem magičnem instrumentu.
In v nekem čudežnem trenutku se je nekega dne zraven njegovih čevljev znašel bandoneon. Ta trenutek mu je vedno ostal v posebnem spominu: »Kot, da bi me obiskal eden od svetih Treh kraljev!«
Bandoneon mu je bil, že kot otroku, bolj kot igrača, sredstvo za izražanje njegovih čustev. Zraven njega, je imel ob sebi še očeta, ki je bil obseden z glasbo. Na povrh vsega je oče nekega dne kupil majhen kafič z odrom za majhen orkester. In tukaj je naš nadebudnež začel igrati v majhnem triu. Zaradi dvoma in govoric, da so aplavzi tukaj posledica igranja na »domačih tleh« se je začel s svojim igranjem širiti tudi v širšo okolico svojega »firtla«. Doživel je še več aplavza. Kasneje….. v centru, v kavarni »Monterrey« v ulici Maipu, v kavarnici Iglesias v ulici Corrientes….je doživel ovacije. Tukaj se je začela pravljica, ki se nikoli ni končala.
Braz plačila je znal preigravati svoje magične tipke, nekoč, kar celi teden na karnevalih v četrti »Pompeya«, pri »črni« Mariji, kjer se je »igralo do nezavesti in plesalo do smrti«, od nedelje do nedelje, dan in noč, do transa, do iznemoglosti.
Na neki turneji po notranjosti je prispel v Punta Alta, neke noči je tam poslušal Roberta Firpa, ki je tam igral. Takoj sta se ujela. Pedro Maffia je že takrat bil ljubljenec občinstva in diskografskih hiš.
Priključil se je orkestru Juana Carlosa Cobiana, pianista, kjer je srečal svoje kolege, Petruccellija, na bandoneonu, Constanzo na kontrabasu, na violinah pa Ferrazzana in Julia De Cara. Resnično uspešno. Leta 1924 fantje ustanovijo svojo »orquestro tipico«…Julio De Caro, njegov brat Francisco na klavirju, Manlio Francia na drugi violini, Petrucceli na drugem bandoneonu in črnec Thompson na kontrabasu.
Začeli so zabavati publiko na popoldanskih čajankah v »Clubu Vogue« v četrti Palais de Glace, kjer se je zbirala le izbrana publika in kjer so dame in gospodične lahko uživale v prvih melodijah teh prenoviteljev tanga.
O tej prenovi bilo prelitega kar nekaj črnila in narejenih analiz, sedaj je poznana kot »era Decarista« (Desetletje) Pa o tem kje drugje…..
V clubu Vogue's sta se srečala Pedra. Poglejmo kako….
…..in nadaljujmo z Laurenzom
….ki ni bil Laurenz, ampak Blanco, saj se je njegov oče poročil z eno vdovo, ki se je pisala Laurenz. Tako je dobil tudi dva nova brata Laurenz, oba starejša od njega in oba tudi izvrstna bandeonoista. Laurenzi so živeli in delali v Montevideu, toda zaradi šibkega zdravja sina Pedra jim je zdravnik svetoval, da se preselijo v bolj zdravo okolje. Seveda je ozdravel. Pa ne zaradi boljšega zraka. Ampak zaradi sledečega.
Gospod Blanco je želel, da bi sin študiral violino. V Montevideu je mladenič vadil bandoneon za svojo dušo. »Kdo je to?« so ljudje spraševali. »Eden od bratov Laurenz!« In od takrat dalje so ga poznali kot Pedra Laurenza.
V Montevideu, zdaj že z jasno glasbeno vizijo in izdelanim glasbenim izrazom, najprej igra v predmestnem kafiču, skupaj s pijanistom, pokojnim, Robertom Goyenechejem, kot drugi bandeneonist za Enriquejem Polletom. V ta kafič stopi nekega dne sam, veliki Julio De Caro, da bi Polleta najel za svoj ansambel, saj je njegov dotedanji bandenoist Petruccelli odšel v orkester Cluba Vogue in je zanj potreboval zamenjavo.
…….A dopadel se mu je drugi bandoneon……
»Imenujem se Pedro Blanco« – mu je rekel fant – »in bi z veseljem igral v vašem orkestru, De Caro. Sem brat od Laurenzov, ki se jih verjetno spominjate iz raznih špilov v Montevideu. Toda, da bi zamenjal nikogar drugega kot samega Luisa Petruccellija, ter, da bi igral skupaj s samim Pedrom Maffio….to, uf….. me navdaja s smrtno tremo!«…..
»Pozabi na strah, prijateljček. Strah te je lahko samo tega, da si zapreš vrata, ki se ti odpirajo, da bi igral in se učil skupaj z menoj in mojim bratom Franciscom.
Čakamo, da se jutri nacrtaš v naši hiši, skupaj s svojim bandoneonom. In gremo v Buenos Aires.«
Naslednji dan torej, je v svet tango glasbe stopilo novo ime: Pedro B. Laurenz.
Ko je Maffia slišal , kdo je zamenjal Petruccellija na drugem bandoneonu je bil, do novega člana zasedbe De Caro, rahlo nezaupljiv in skeptičen. Prišel je tudi dan prvega snidenja in prve vaje. De Caro se spominja, da na prvi vaji Maffia ni hotel niti pozdraviti novega sodelavca, črnec, Thompson, ta genijalni kontra-basist je na prišleka gledal zviška in ga je tretiral kot »mimoidočega« *
Po prvih taktih, je Maffia dvignil obrv, zadovoljen kako ga novinec spremlja, in ko se je Laurenz razigral, mu je že na prvi vaji Maffia dejal : »Pridi sem, da te objamem!«...in na koncu vaje je še samo tiho vprašal brata De Caro:…… »Pa kje sta našla tega genija!?«
Najsilovitejši dialog bandoneonov
Zvezde so bile naklonjene tango glasbi, saj je bila deležna te sreče, da sta se dva genija znašla skupaj, da sta igrala skupaj, se pogovarjala preko svojih instrumentov in iskala takšne zvokovne rešitve, ki so revolucionirale tango harmonijo.
Obenem sta rodila tudi eno čudovito skladbo, ki posebej odraža ta nepozaben dialog njunih bandoneonov. Skladbo je 1925 leta zasnoval Pedro Laurenz in, ko jo je pokazal Pedru Maffiji jo je ta dodelal in v njej spustil Laurenza v legendarni »odtrgani« polminutni solo na koncu skladbe, ki je še danes primer neprekosljive virtuoznosti v igranju bandoneona.
Ta pesem se imenuje: Amurado (Zapuščen).
Kasneje je besedilo na njuno glasbo napisal njun prijatelj – Jose De Grandis – in v praviloma instrumentalno skladbo se lahko, namesto violinskega vložka, vnese vokalni del z besedilom o »opoteči sreči« v ljubezni:
Pogledal sem svojo posteljo in jo videl prazno,
za spomin imam samo eno majhno slikico v okvirju,
stare obleke, nekaj cvetja in mojo trpečo dušo…
In to je vse kar je ostalo, odkar si odšla od tod….
Amurado…Zapuščen …..naslov pesmi in nič več….
A usoda ji je namenila nesmrtnost, ki je ni nikoli - zapustila.
………………………..
*Op.
Kot zanimivost naj navedem, da je dolgo potekala (in še poteka) med poznavalci, teoretiki in zgodovinarji tango glasbe debata: Katera je bila najboljša zasedba tango glasbenikov, ki je kdajkoli stala skupaj na odru?
Mnogi so proglasili za najboljšo vseh časov ravno sekstet »Julio De Caro y su Orquesta« v sledeči sestavi: Julio De Caro na violini, Emilio De Caro na drugi violini, Francisco De Caro na klavirju, Leopoldo Ruperto Thompson na kontrabasu in na bandoneonih Pedro Maffia in Pedro B. Laurenz.
Utemeljitev je zelo razumljiva: bratje De Caro so imeli vrhunsko izobrazbo s strani njihovega očeta, ki je imel glasbeni konzervatorij in so bili usposobljeni na svojih instrumentih do nivoja solistov, mladi črnec Leopoldo Ruperto Thompson je vpeljal kontrabas v tango kot osnovni ritmični instrument in je bil inovator saj je vpeljal v igranje kontrabasa tako imenovano »arrastre« igranje – udarjanje po strunah in brenkanje obenem in to s celo dlanjo. Ritem je znal podkrepiti z bobnanjem po korpusu kontrabasa z drugo roko. Oba bandoneonista, Maffia in Laurenz pa sta tako ali tako še danes nesporni avtoriteti in priznana najboljši duet bandoneonistov vseh časov. Oba sta definirala dve smeri v igranju bandoneona; Maffia je bil bolj umirjen tip in je bil čarovnik melodije, harmonije in akorda, Laurenz pa je bil tehnični virtuoz, čarovnik variacij in vrtoglavih solov.
Vodja ansambla Julio De Caro pa je bil eden najboljših aranžerjev tanga nasploh.
Vsi so bili tudi odlični skladatelji, tako v okvirju tega seksteta kot tudi kasneje v samostojnih karierah.
Ta zasedba je obstajala med leti 1922-1924, ko je Thompson, tedaj petindvajsetletnik, kot odvisnik od mamil - umrl.
Zamenjal ga je Enrique Krauss in v tej zasedbi igrajo naprej še do leta 1926, ko jih zapusti Pedro Maffia, ki se nikoli ni mogel osebnostno prav ujeti z Julijem De Carom.
Comentários