ALMA EN PENA (Bolečina v duši)
Septembra 1964 pokopavamo Anselmo Aieto.
Buenos Aires. V tem mestu se je rodil in ga neizmerno ljubil in to mesto mu je nudilo tematiko za njegove čuteče melodije in svojo hvaležnost je izrazil prav v svojih tangih.
In ko je novica o njegovi smrti zakrožila med ljudmi vseh slojev, ter seveda v časopisnih člankih smo se ponovno zavedli njegovega umetniškega prispevka; in vse to se je seveda odrazilo na množici ljudi, ki so prinesli goro cvetja na pokopališče Chacarita.
Pomlad seje pravkar pričela in to cvetje je bilo položeno na njegovo krsto kot na oltar panteona, ki so ga deležni le največji ustvarjalci in skladatelji.
Dan in noč pred pogrebom so se okoli njegove krste zbirali žalostni družinski člani, v častni straži pa so se izmenjevali njegovi največji prijatelji, sodelavi in oboževalci.
Njegov obraz je bil čist in bled. Več mesecev se je boril z neizbežno smrtjo. Kakorkoli, ostal je nepremagan. Samo počival je v tem boju za življenje. Premagal je smrt in pozabo. V krsti je počival občutljiv, krhek mož, takšen kot je bil zmeraj. A zmeraj tudi v neprestani akciji v rapsodiji ljudi med katerimi je iskal inspiracijo in katero so njegovi virtuozni prsti prenesli v gumbe in meh in lahkotnost njegovega bandoneona.
Časovni preskok….
Ko govorimo o Aieti skozi časovno prizmo, posebej skozi njegove skladbe je težko najti točno prelomen datum. Mogoče leto 1928, ko je bil v ospredju med vsemi ustvarjalci na tango sceni tega mesta. Za njim je že petnajst let dela, vajeniška obdobje je bilo mimo, pa obdobje, ko je napredoval na stopnjo mojstra velike ustvarjalne moči. V njegovi karieri ga je spremljala tudi sreča, saj na sceno stopil nekega dne, kot zamenjava v nekem kafeju v San Telmu, zamenjava za samega, velikega Eduarda Arolasa, prav tistega, ki je napisal ritmični tango Armenoville.
Učenec »Napolitanca« Genara Esposita, je imel izjemen občutek za pripovedovanje skozi svoj instrument, isto kot kot njegov učitelj, dodatno pa je imel še izjemno tehniko ter lahkotnost ter domišljijo pri improviziranju. A kot je dejal sam Anselmo, ki se rad spominjal z velikimi simpatijami svoje vajeniške dobe pri Genaru Espositu, je njegov učitelj, večino časa namenjenega učenju, raje kar presedel – srebajoč svoj mate….
V letih, ki sledijo ga najdemo v kafičih in plesnih zabavah, leta 1920 Aieta igra na terasi starega »LunaParka«, na ulici »Corrientes«, kjer preigrava svoj bandoneon skupaj z kitarami »Miša« Iriarteja in Carmone iz Rosaria.
Toda že leta 1921 se Aieta, počasi seli iz temnih, zakajenih beznic (kot je sam dejal v šali, »odšel sem zaradi problemov z očmi«) v prestižni »Teatro Nacional«, ki leži v isti ulici.
Vaccarezza je tam, v kabarejskem delu teatra, začel z vajami za produkcijo svoje zabavne komedije »Cuando un pobre se divierte« (Ko revež se zabava) ob glasbeni spremljavi Orkestra Enriquea Delfina s posebno točko – izvedbo tanga »La copa del olvido« (Čaša pozabe). Delfino je izpostavil Aieto kot senzacijo in mu je namenil solo točke za bandoneon.
Občinstvo je Alfredovo igranje sprejelo z velikim navdušenjem in to mu je prineslo definitivno slavo, temu fantu iz San Telma.
Temu uspehu je sledilo igranje po vseh večjih klubih in salonih, z vrhom – rednim igranjem v Cafe Nacional, kateremu so ljudje dali ime »katedrala tanga« (La catedral del tango), Aieti pa nadeli nadimek: »Čarovnik na bandoneonu« (El brujo del bandoneon)
Leta vrhunca
V naslednjih letih, od 1926 do 1928 je Anselmo Aeita kraljeval na relaciji med kavarno Nacional in številnimi kinematigrafi v ulici Lavalle. V tem času je nemi film na svojem vrhuncu, vsi kinematografi pa so med filmi kot glavne atrakcije ponujali tudi nastope »Orquestas Tipicas«, in tango glasba je doživljala svoje zlate čase. Julio De Caro je že sicer začel s svojo prenovo harmonične strukture tanga a Anselmo Aieta trdno reprezentira avtentičen prvinski ritem tanga iz revnih naselij (»viejo compas porteno«) in leta 1928 je, brez konkurence najbolj priljubljen glasbenik v mestu.
Takrat komponira nesmrtne…. El Huerfano, Principe (z Teugolsom), La mentirosa, Siga el corso, Tus besos fueron mios, Bajo Belgrano, Carnaval…..z Juanom Politom pa še: Entre suenos, prekrasen valček Palomita Blanca, Y estamos iguales….
Na koncu tega leta pa publika, na tekmovanju tango glasbe, ki se je odvijalo v organizirala kavarni Nacional spozna njegovo najnovejšo stvaritev:
Duša,
ki tava v bolečini
trka na njena vrata,
v prosečem joku…
Carlos Gardel, Ignacio Corsini, Azucena Maizani, orkestri: Firpo, Lomuto, Canaro…; diva iz teatra Colon Nena Juarez, in mnogi drugi so izstrelili tango »Alma en pena« na vrh popularnosti.
Tako kot so prihodki od avtorskih pravic izstrelili avtorja v sam vrh avtorjev z največjimi zaslužki.
In tako, fant iz temnih beznic, kafičev revnega San telma, skromnega, lumpenproletarskega porekla, si tistega leta kupi zadnji model avtomobila, ki ga je zmeraj čakal, parkiran pred glavnim vhodom v kinematografih, kavarnah, kabarejih ter plesnih zabavah, kjer je igral.
Najel si je ogromno hišo na vogalu avenije Brasil in Piedras, z osmimi sobami, ki so se raztegovale ob obeh ulicah. Najel si je tudi kuharja, spominjajoč se dnevov pomanjkanja, se je njegova miza odtedaj vedno spremenila v gastronomsko fešto…..
Razsvetljena in radodarna duša
In vse to – ugodje – ni bilo »nastopaštvo«. Uspeh mu ni stopil v glavo.
Ko sem ga vprašal: Čemu ves ta aparat, Anselmo?, mi je odvrnil: »Poglej Paco….ob zori sem se lepo odpeljal z avtom domov, pa še kakšne prijatelje sem vzel zraven, da nismo lutali po mestu! In potem doma…vsaki zajtrk….pa niti v Plaza Hotelu ga ni takšnega…!!!«
Bil je ljudski godec, ta glasbenik, ki je umrl leta 1964….in ni umrl nikoli. Frajer, preprost in dobrosrčen. Z nenadkriljivo intuicijo za melodijo, brez formalne glasbene izobrazbe a s popolnim posluhom..
Nekdo je nekoč dejal njegovemu učencu: »Ni poznal glasbe!« In ta mu je odvrnil, da je Anselmo Aieta poznal vso glasbo sveta, in jo je imel zapisano v svoji duši. Kot da bi vprašal, če je Evaristo Carriego poznal pravila govorništva.