ADIOS, MUCHACHOS
Ta tango je nastal, slučajno neke noči leta 1927, na nekem vogalu v četrti »Flores«, v četrti, kjer sta živela njena avtorja. V noči, kot jih je bilo nešteto in v katerih sta avtorja uživala v njihovih razburljivih trenutkih. Prav tako kot njeni številni sodobniki in prijatelji, ki so v tej in podobnih nočeh preživeli večino časa tako da so – plesali – s tistimi finimi filigranskimi tango koraki – ter so debatirali do nezavesti v kafičih in plesnih salonih ter stresali šale v visokih nočeh v kavarni »La prela, nasproti trga.
»Adios, muchachos«….dve besedi ki sta tako običajni v našem jeziku - kot pozdrav - sta se slišali tudi v tej noči – ali kot v vsaki noči v tem »Toku reke življenja«.
Tako so se prijatelji poslovili od enega možakarja, ki je sedel v fijaker, ki je odhajal in ki je zapuščal druščino svojih prijateljev. Med njimi je stal tudi tudi en fant, ki se je pisal Julio Cesar Sanders
Dečko, sveže inspiracije, ki je takoj za tvema besedama slovesa nadaljel s štirimi novimi, ki so mu padle tedaj na pamet: »Adiso muchachos, companeros de mi vida« (Zbogom, fantje, spremljevalci mojega življenja)….besede, ki so se tako lepo podale kot nadaljevanje pozdravne fraze in ki so se avtorju dopadle kot dopolnilo pozdrava, ko se štiri ali pet dobrih prijatelji poslavljajo.
Kasneje je pianist Sanders razvijal to temo, da bi pozdravno fazo razvil dalje…Dalje v tango, ki je to frazo spravil v nekaj splošni pozdrav in svetovni fenomen. Ki je takoj postala »izrek dneva« za mlade v četrti »Flores«. Priljubljena četrt, tistih časov, kjer so vsi govorili isti jezik umetniškega ustvarjanja.
In kdo bi vedel, da bo iz ene majhne, prašne četrti v svet krenila tako trdoživa in univerzalna fraza iz tega skromnega tanga in da bo v sebi nosila toliko usodnosti….
Srečna fraza
Julio in Cesar Vedani, ki je napisal besedilo tej skladbi nista mogla niti sanjati, da bo ta tango postal tako vrtoglavo znan in popularen. V kratkem je tango izšel v notnem zapisu in posnetkih in naklade so dosegale vrtoglavo prodajo. Vsi ansambli in vsi pevci so jo uvrščali na svoj program. Radio postaje, ki so se takrat začele hitro razvijati so jo preko svojih programov, anten , oddajnikov in sprejemnikov spremenile v pravo himno. Fraza iz naslova pesmi pa je postala prava ljudski pregovor, ki je izražala sentiment pripadnost med ljudmi, ki se poslavljajo in so srečni, da so prijatelji in, da se poznajo in v sebi je nosila nek optimizem; čeprav je zgodba tanga samega žalostna in slovo v njem je dokončno….
Avtorja sta doživela, da sta videla, kako so se temu tangu odprla vrata sveta. »Adios, muchachos« je začel svoj zmagoviti pohod tudi izven meja svoje domovine.
Najprej je obnorel Evropo.
Kamor so ga ponesli: Carlos Gardel, Pancho Spaventa, Irusta in Fugazot, z instrumenti orkestra Manuel Pizzaroja, Eduarda Bianca, »Bachice« Deambroggia in vsi drugi misionarji tango zvoka v Starem svetu. S njihovimi ustnicami in preko njihovih instrumentov je tango, ki je nastal v majhni skromni četrti »Flores« postal domač tudi na evropskem kontinentu.
In kako je bil popularen! In proslavil je tudi njegova dva avtora, ki sta tudi krenila na pot. Sanders in Vedani sta se vkrcala na brod leta 1928 in odšla na drugo stran sveta v začetku jeseni tega leta. Čas odpadanja listja….toda zanjo je začelo cveteti cvetje.
Najprej sta pripotovala v Barcelono, nato pa sta si izbrala Pariz za svojo »bazo«.
Kot se je kasneje spomnil en argentinski novinar v Evropi - sta uživala v sladkem življenju svojega uspeha v luči žarometov – in hitro se je pojavila govorica, da je Sanders opeharil kar nekaj založniških hiš ter gramofonskih hiš, tako, da je pravice za svojo skladbo prodajal kar večim naenkrat….…Kakorkoli, nekega dne verjetno tudi vsled kakšnih grenkih poslovnih potez se je vrnil v Argentino….«Čao, Barcelona, čao Pariz, videl sem te, niti mi nisi bil kaj posebej všeč….Zdaj odhajam nazaj…«
Nič takega sicer ni znano in to je nepreverjeno….
Sanders je bil znan kot velikodušen in simpatičen ter privlačen človek (umrl je mlad, star nekaj čez štiridest let) in verjetno je njegov uspeh vzbudil kar nekaj zavistnih in ljubosumnih duš, ki so sprožile hudobne govorice in črni humor na njegov račun.
Na krilih filmske industrije
Govorice gor ali dol, »Adios, muchachos« je kar naprej žel uspeh. Poletel je tudi na krilih filmske industrije. Tudi Hollywood je nekega dne uprl oči v ta melodijo.
Mislim, da ga je iz Pariza v Los Angeles ponesel priljubljeni francoski igralec. Ime mu je bilo Charles Boyer. V dveh filmih ga je zapel in ponesel v zadnje kotičke sveta.
Prvi film se je imenoval »History is made at night« (1937 – Warner Bros) drugi pa »Together again« (v špansko govorečih deželah predvajan pod naslovom »Privilegio de mujer« (1944-Columbia).
Skupaj s premeireo zadnjega filma je izšel ta tango v Londonu pod naslovom »Pablo the dreamer.« Že leta 1932 je v Londonu izšla verzija te skladbe z naslovom »I'll keep you in my heart always«, s podnaslovom: »argentinska ljubezenska pesem«.
»Stihoklepci« v ZDA so bili mneja, da je originalno besedilo malo preveč žalostno in jokavo.
Menili so, da je glasba zelo prijetna za uho in živahna in, da bi lahko zadevo malo izboljšali, tako, da so napisali svoje besedilo in dali tangu naslov »I get ideas«…..ali inspiriraš me…..z bolj pikantnim navdihom:
Ko plešem s teboj….se mi zazdi…..
da dobim takoj idejo….
in pravi navdih….
za tiste, določene stvari…..
Svetovna popularnost »Adios, muchachos« – pa je prav gotovo v njegovi preprosti frazi – frazi pripadanja – ki jo vsi razumemo.
Naši tuji prijatelji so nas morali narobe razumeti, in so njeno glasbo to slišali kot srečno pesmico. In, da to je njeno sporočilo iz naših zemljepisnih širin.
Sicer pa, vsakdo si pač to pesem lahko razlaga po svoje.
Tudi v kakšni vulgarizirani različici, kjer je nek srečen par v refrenu našel nekaj »latino žgečkljivega«!
.............................
Op: Sicer pa ima ta tango nesrečen pridih. Carlos Gardel naj bi ta tango zapel nazadnje , preden se je ubil v letalski nesreči l. 1934 (Medellin, Columbia). Tega tanga se izvajalci izogibajo, tudi DJi na milongah ga ne vrtijo. Pravijo, da ta tango prinaša nesrečo.
Comments