A MEDIA LUZ (V POLTEMI, V POLMRAKU)
Urugvajec , violinist in skladatelj Edgardo Donato je bil dolgo časa eden od glavnih junakov tango glasbe. Ljudje v Montevideu so ga naravnost oboževali. Tudi v Buenos Airesu, na koncu dvajsetih let, na vrhuncu svoje slave med »orquestas tipicas«, ki so igrale na tango sceni, je bilo v ospredju ime dvojca Donato-Zerillo z njuno »Bando Oriental«, ki se je povzpela na vrh najbolj iskanih ansamblov v klubu »Select Lavalle«. (Mimogrede…. V kinu Lavalle y Suipacha, kjer je takrat zmagoslavno nastopal Julio De Caro).
Donato je živel na drugi strani reke, že od svojega otroštva. Rodil se pa je v Buenos Airesu, v ulici Belgrano. Toda očetu zadeve v Buenos Airesu niso šle po sreči in je iskal boljše življenje v Montevideo. Zase, ženo in tri sinove. V Montevideu se je rodilo v družini Donato še šest sinov.
Pot do umetniškega izraza
Edgardo je študiral violino a je študij zapustil in pričel delati v kiparski delavnici. Donato z veliko afiniteto do glasbe je svoje vajiniške dneve raje preživljal v požvižgovanju melodij, kot pa v resnemu delu v delavnici. Seveda mojstru, ki ni imel posluha za glasbo to ni bilo všeč in je nekega dne dejal svojemu vajencu:
»Poglej dečko…Tu bo treba nekaj ukreniti ! Niso mi všeč proizvajalci zraka.«
Zapustil je delavnico in nadaljuje študij violine. Po dokončanem študiju je dobil mesto v orkestru klasične glasbe. Glede na to, da mu je bila po okusu bližje druga vrsta glasbe se je vključil v prvi jazz ansambel, ki se je ustanovil v Montevideu pod vodstvom dirigenta Carlitos Warrena, da ga ne pozabimo. Pa tudi jazz mu ni bil preveč pogodu. V krvi je imel tango. In tangu je posvetil nadalnjo pot svojega umetniškega izražanja. Virtuoz tango glasbe je ustanovil hitro svoj tango kvartet, ki je igral na občasnih srečanjih in zabavah.
V salonu »Wilson« v Montevideu so začenjali s tango večeri in, ker so lastniki poznali Donata so fantje začeli tam igrati. Donato z pomočjo Bachice je izvajal oster ritem z energično izvedbo. Na enem od teh nastopov se je Donatu zdela dvorana presvetla, ob sebi je zagledal ob sebi gumb za regulacijo luči, ga nemudoma obrnil in naznanil. »Sedaj pa….A media luz! (s pol svetlobe, v polmraku)
Plesišče je potonilo v polmrak in oster ritem tanga je privabil vse ljudi na plesišče. Ljudje so z velikim navdušenje sledili udarnemu ritmu tanga in plesali z velikim veseljem. Med povabljenimi v tem plesnjaku se je nahajal tudi kultni gledališki avtor Urugvajec Carlos Cesar Lenzi. Melodična fraza znotraj Donatovega ritmičnega tanga se je lepo skladala prav z besedami….A media luz…..S simpatijami in mislijo na Buenos Aires je zamislil začetek te pesmi kot:
Corrientes, tri, štiri, osem
drugo nadstropje, dvigalo…
ni portirja, ne sosedov…
notri pa…ljubezen in koktejli…
gnezdo spleteno iz javorjevega lesa
klavir, tepih in svetilka,
telefon, ki čaka
in gramofon, ki joče
tiste stare tange sladkega spomina
in mačka iz porcelana,
ki si ne more primjavkati ljubezni….
In vse je v polmraku
ta ljubezen je kot čarovnik……
V polmraku poljubi
v polmraku naju par
in vse je v polmraku
v tej sobi, v igri senc
kako je sladek žamet
ljubezni v poltemi !
Juncal, dvanjast, štiriindvajset,
Pozvoni, brez strahu.
Popoldan, čaj in pecivo,
ponoči pa tango in pesem
ob nedeljah, čaj in ples,
v ponedeljek …praznina.
Vse je ostalo v tej sobi
v teh majhnih vzglavnikih na zofi
kot sladkoba v trgovini sladkih pijač
Tepihi dušijo zvok korakov
in miza je pogrnjena za ljubezen.
Besedilo je končal v enem dnevu in naslednjega dne ga je pokazal Donatu v hotelu Alhambra, kjer sta srkala vsak svoj vermut. Donatu je bilo všeč razmišljanje pisca besedila, posebej pa atmosfera in pulsiranje te elegantne, zapeljive »garsonjere«:
…..v polmraku poljubov
….v polmraku naju par….
Po slovesu od svojega čudovitega sodelavca je odhajal domov v četrt Pocitos in v ritmu svoje hoje ob železniških tračnicah je dokončal svojo ritmično zasnovo z mislimi na vse čari Buenos Airesa:
……Corrientes, tri, štiri, osem…..
» Ah, ulica Corrientes – je sanjal – kako me vzemirajajo tvoje noči, tvoje luči, tvoji teatri, tvoja dekleta…..ti Corrientes 348…..!
Še celi mesec je delal, na motivih iz svojih misli, in pridno dodeloval ritmično strukturo:
….in vse je v poltemi,
v tej sobi, v igri senc
kako je sladek žamet
ljubezni v poltemi!
»Zapeljiva« garsonjera
Tango je triumfiral v Montevideu in skladatelj je odšel osvojit še Buenos Aires. Ko je prišel v svoje rojstno mesto je jasno, ena od prvih stvari, ki jih je tam naredil, bila ta, da je obiskal ta čarobni kraj: Corrientes 348…..A na tem naslovu je našel staro, razmajano kolibo z odpadlim ometom, razkopanim pločnikom – in v kateri so - čistili in krpali čevlje.
»Kako sem bil razočaran!« - mi je dejal Donato, mnogo let kasneje - »Kam sem postavil moje sanje o elegantni »rajcik garsonjeri«…..
Smejmo se skupaj ! Ker veselje in živahnost je tudi glavna in najbolj pomembna značilnost te pesmi….
In v tem smislu je ta pesem tudi nadaljevala svojo pot. S svojo prijetno atmosfero se je tango »A media luz« igral, plesal, pel, snemal in nastopal v filmih na vseh petih kontinentih.
Ta tango, ki še danes prinese marsikaterega radovednega turista , iz dalnjih dežel v Buenos Aires, da si poišče št. 348 v ulici Corrientes.
Danes niti ta številka ne obstaja več.