A LA GRAN MUNECA (Na veliki lutki)
Ne obstaja niti en tango, ki bi ga napisali za kakšnega džokeja, niti za njegovega konja. Ne obstaja niti en tango, ki bi bil posvečen kakšni znani javni osebnosti. Tango o katerem govorimo lahko, da označuje enega od teh treh omenjenih predmetov.
Možno je, da naslov govori o konjskih dirkah, katerih se veterani privrženci radi spominjajo in »velike lutke« konjenika Dominga Torterola, ki je bil pravi idol v »zlatem obdobju« konjskih dirk in ki so ga imenovali »Gran Muneca«…. Tudi ne vemo, če je pot tem imenom mišljen žrebec, ki mu je bilo ime »Gran Muneca«; in to ime je veliki privrženec konjskih dirk vnesel v politični jezik, danes bi temu tudi rekli »velika živina«. O tem lahko danes samo špekuliramo in kot marsikatero veliko delo in tudi ta tango pozna več teorij o pomenu njegovega imena, pa smo tukaj omenili tudi to »veliko trojico« in o čem se še danes krešejo mnenja..
Ko že nismo prepričani o izvoru imena tega tanga pa gremo k njegovemu nastanku samemu - o katerem vemo kaj več.
Pregled dogajanja v teatrih v prvih dvajsetih letih
Da, to so bila leta gledaliških spektaklov na scenah zelo preprostih gledališč in tudi dela, ki so se tam izvajala so bila praviloma zelo preprosta in razumljiva in z lahko razumljivo zgodbo. Osnovna preprosta, vsem razumljiva zgodba se je dogajala na odru s skromno scenografijo, s skromno razsvetljavo, katero »mojstri« luči zaradi skromne opreme niso nikoli mogli prav »naštelati« in »light-show« nikoli ni deloval tako kot je bilo potrebno in mišljeno; in mojstri, skriti v zakulisju odra, »herci« kot so jih imenovali, niso nikoli mogli prav prižigati raznobarvne žarnice.
Končuje se drugo desetletje. Takrat še nista prišla iz Pariza madame Rasimi in monsieur Volterra, da bi pokazala v »Operi« ali v »Coliseu« kako se tem rečem streže v »Bata-Clanu« ali v »Folies Bergere« v Parizu; da bi pokazala kako se dela z lučmi in zastori, kako se to dela z kulisami – to smo lahko poslušali kot v pravljicah – in kako je s kustomografijo – predvsem, če so dekleta bolj pomanjklivo oblečena….pa o tem romantičnem času bi lahko še danes kak avtor napisal celo knjigo ali novinar sto strani v kakšnem svojem podlistku o tedanjih časih….
V danes pozabljenem in porušenem teatru »Buenos Aires«, v ulici »Cangallo«, tukaj kjer danes teče avenija » Avenida de 9 julio«, je gledališka družina od lastnikov Muina in Alippija igrala svoje operete in gledališke spektakle.
Orkestru je dirigiral maestro Jesus Ventura, vodil je tisto ekipo španskih glasbenikov, ki so igrali v tem ljudskem gledališčeu – Reynoso, Paya, Carrilero med drugimi – ki je v začetku stoletja prinesli k nam špansko zarzuelo, ki je po nedolžnem odšla v pozabo… Muino-Alippi sta pripravila glasbeno-gledališko predstavo z naslovom »A la Gran Muneca« (Na Veliki lutki), na besedilo libretista, novinarja Miguela F. Osesa, avtorja živahnega peresa in na glasbo omenjenega Venture. Ime dela je tukaj pomenilo ime neke izmišljene tržnice na kateri se je dogajala zgodba. Zgodba je bila polna različnih dogodivščin, ki so se tam dogajale v mislih avtorja zgodbe.
Tango za Manolito Poli
Bilo je malo hladno v teatru »Buenos Aires« za Manolito Poli, ki je bila poznana po uspehi s tangom »Mi noche triste« v spektaklu »Los dientes del perro« in Oses in Ventura sta iskala tango, ki bi postal hit in, ki bi pripomogel k uspehu celotne predstave.
Ne spomnim se, če je Manolita igrala življensko vlogo pod lučmi in pred kulisami že pozabljene predstave, toda spomni se je, kako je lepa in otožna, pod stilizirano ulično svetilko, skrušena gledala in poslušala korake njenega odhajajočega moškega, ki ga je ljubila in, ki jo je zapustil. S sladkim in navdahnjenim glasom je pela:
Videla sem te hoditi po ulici
v stanju obupa
in ko si šel mimo nisi opazil
da razumem tvoj svet mrtvih sanj…..
In nato v refrenu:
Vrni se, ne pa da iščeš
objem druge ženske,
ki postregala bi ti čaj
kot jaz, nekoč, takrat….
Manolita Poli je povzročila, da je bil tango takoj sprejet. Posebej so ga oboževale ženske v mestu zaradi besedila zapuščene ženske. Minilo je petindvajset let, ko ga je maestro Carlos Di Sarli dokončno iztrgal pozabi in od takrat naprej je ta tango še vedno popularen.
Parodija okoliščin.
Gledališke predstave v mestu so doživele svoj vrh s političnimi satirami in parodijami na aktualne politične in družbene dogodke konec dvajsetih let v delih Luisa Bayona Herrere, ki je napisal nekaj nepozabnih zbadljivk, ki bi lahko bile še danes aktualne.
Nekako v tistem času se je zgodil senzacionalen pobeg štirinajstih kaznjencev iz danes porušene Državne kaznilnice v četrti »Palermo«. Jasno, da je v enem od svojih satiričnih del Herrera prikazal kako zbor štirinajstih kaznencev med begom poje slavni tango:
Videla sem te hoditi po ulici »Las Heras«,
videla, kako hitiš v »Juncal«….. itd.